»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Pomembno je, da vsi otroci, ne samo tisti v istospolnih družinah, vidijo take družine v knjigah – na enak način, kot jih vidijo v svetu.«

»In se mi zdi, da mi je kar uspelo.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Jasno je, da si tako jaz kot moja družina vsi želimo, da bi Gabby našli živo in zdravo.«

»Važno je, kaj je ostalo v nas, in ne to, kar visi na steni.«

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»On jo je začel, mi smo jo želeli dokončati.«

»Drevo je sicer pred našo hišo, ampak se zdi, da pripada kar vsem. Družine ga hodijo gledat in otrokom pripovedujejo o njem. Sprašujejo nas celo za dovoljenje, da se ga dotaknejo.«